Slavnostni govor Marijana Lačna na spominski komemoraciji pri sv. Neži

Marijan Lačen, častni občan Občine Črna na Koroškem in sin partizana, ki je bil enajst dni zaprt v dravograjskih gestapovskih zaporih skupaj s tu pobitimi talci, je v poklon talcem pri sveti Neži na Koroškem Selovcu na mestu, kjer je kri talcev napojila zmrznjeno zemljo, povedal: 

»Trda zima je bila na jutrišnji dan, pred točno tričetrt stoletja, pred 75 leti, ko si je 7 mladih mož pretepenih in bosih, brez iskrice upanja, utiralo pot iz Dobrij na ta posvečeni prostor. V njih ni bilo upanja za njihova življenja; zanesljivo pa v njih ni ugasnil ogenj upanja in borbene želje za lepši, svoboden dan slovenskega naroda. Njihovi zadnji dnevi življenja, skoraj na pragu svobode,  so potekali v neizmerni bolečini, ki si je danes, s še tako bujno domišljijo, težko predstavljamo. Za njimi so bile grozote gestapovskega zapora v Dravogradu, pred njimi pa nečloveško trpljenje pol nagih in bosih po ledu in snegu do tega prostora. In tukaj, na tem mestu, ki ga mi doživljamo z globoko žalostjo in pieteto, poskušajmo sedaj storiti nekaj več, pojdimo globoko v sebe, podoživimo za trenutek čas pred 75 leti, predstavljajmo  si sedem do skrajnosti izmučenih mož, zazrimo se v njihove oči, ki so v tem trenutku izgubile še zadnji kanček upanja na rešitev, prestrezimo njihov z grozo prežet pogled, ki samo še v daljni, nedoločeni prihodnosti vidi rešitev svojega trpljenja in nato odrešujoč konec: ''In seme smo svobode vaše'' (kot je zapisal dr. Franc Sušnik), da, seme so svobode naše. In to kakšno seme. Seme, ki je vzklilo ter kleno rastlo in bogato rodilo. Dolga leta smo na njihovem trpljenju in žrtvovanem življenju za svobodo gradili ponosne temelje naše ljubljene domovine. Hvaležni smo jim bili za njihovo žrtvovanje, za naš boljši danes in jutri. Tudi oni bi rajši uživali sadove nove svobodne domovine, a usoda je hotela drugače, zato njihove žrtve ne smemo nikoli pozabiti, nikoli zamolčati. Zavedati se moramo svetosti njihovega poklona domovini. Domovini, katero so ljubili in so brez kakršnekoli preračunljivosti stopili v bran njene ponosnosti, šli za njo v boj za samostojnost in neodvisnost. Ta njihova odločitev je bila čista kot najčistejši kristal zemeljske globine. To čistost ne smemo, pa kaj, saj niti ne moremo, umazati s prikrojevanjem resnice, z drugačnimi razlagami, niti z dobro namernimi, ali še manj z zlonamernimi. Z današnjimi očmi, s prilagojenimi pogledi na pretekle dogodke, iz lagodnosti na kavču, je zelo lahko prilagajati resnico sebi v prid. A je to do skrajnosti nepošteno in sprevrženo dejanje. Pa ravno to nekateri poskušajo že kar nekaj časa in še kar vztrajajo in vztrajajo, na tistem resnično močnem principu, ko neštetokrat poveš neko neresnico, pa tista postopoma postane resnica. Tega ne smemo dopustiti, nikoli in nikdar ne smemo privoliti v gnili kompromis, da so bile te žrtve, tukaj pri sv. Neži, kot tudi širom po Sloveniji, zastonj oz. brezsmiselne. S takšno privolitvijo bi njihova življenja neizbrisno oskrunili še enkrat. In kdo med nami bi se lahko sprijaznil s svojo vestjo, če bi se to zgodilo? Verjetno nihče. Zato se moramo vsaj skromno primerjati s tukajšnjimi žrtvami in se po vseh svojih močeh boriti za resnico in s tem tudi za svojo spokojno vest, da je samo narodno osvobodilna borba v prelomnih letih 1941 – 45 bila edina prava in častna odločitev slovenskega naroda za svojo svobodo in samobitnost. Vse drugo so bile stranpoti, ki jih danes seveda lahko kot takšne tudi sprejmemo, v interesu sprave slovenskega naroda, v noben primeru pa jih ne moremo jemati kot primerljive in enakovredne častni partizanski borbi. Samo ta borba je rodila svobodno in časti vredno republiko Slovenijo, ki je lahko ponosno stopila v korak z osvoboditeljskimi silami zaveznic. Najbolj pogost argument nasprotnikov NOB je ta, da bi nas lahko osvobodili zavezniki, mi bi pa do takrat v miru skriti ždeli v nekem brlogu, brez nepotrebnih žrtev. Vsaj dva proti argumenta takoj in v celoti zatreta takšno nerealno razlago: prvič, kaj če bi na naci-fašistično agresijo vsi tako oportunistično reagirali in čakali, kar se bo zgodilo, se bo pač zgodilo. In drugič, kako bi lahko s ponosom in samozavestjo kot narod pogledali v oči svojim osvoboditeljem kot nekdo, za katerega so drugi ljudje umirali. Zaradi tega, v imenu vseh žrtev za samostojno in ponosno domovino, nikoli ne moremo in ne smemo pristajati na kompromise z nasprotniki partizanskega boja, na račun niti najmanjšega odstopanja od absolutne resnice, da je bil ta boj, edina, prava pot častne osvoboditve našega naroda. Seveda so bila na tej poti tudi odstopanja in napake, posebej po osvoboditvi. In mislim, da pri tem grešimo vsi levo usmerjeni ljudje kot tudi borčevska organizacija, da teh napak ne priznamo, se do njih ne opredelimo in jih s tem jasno označimo kot zavržen stranski produkt, kot se to dogaja v vseh borbah, tekom cele človeške zgodovine. Če bi torej to jasno storili, bi doživeli nekakšno katarzo, bistvo in rezultat narodno osvobodilnega boja pa bi naredili čist. Nihče mu ne bi mogel ničesar oporekati, vsaj s poštenim odnosom do samega sebe ne. Tako pa se vse prevečkrat zapletamo v verbalne in ideološke boje z nasprotniki, brez potrebe in predvsem z branjenjem nečesa, kar ni potrebno braniti, saj nam mora biti takšno razpravljanje izpod vsake časti. To moramo vsem, ki kakorkoli žalijo partizanski boj, jasno in ponosno pokazati. In pri tem zavedajoč se in to tudi odkrito pokazati, da tisti, ki ne priznavajo osvobodilne borbe, v sebi nosijo travmo krivde do slovenskega naroda in bolj ko so glasni, večja je ta travma in z njo tudi krivda. Kar nekaj napak smo po letu slovenske osamosvojitve, 1991. leta, naredili vsi, ki nam je partizanski narodni boj največja vrednota naših generacij. Največja pa je bila brez dvoma ta, da smo se v tem času kar nekam poskrili, tiho prenašali napade na polpretekli čas, požrli kar kakšno žalitev na račun boja, v katerem je na pravi strani padlo kar nekaj nam dragih in znanih, malo verjetno zaradi strahu, malo zaradi upanja, da gradimo novo vsestransko pošteno družbo. Počasi pa smo se začeli osveščati, da temu pač niti slučajno ni tako in da si bo treba tudi v novi državi svojo resnico in pravico pač priboriti. Mislim, da so danes naše glave precej bolj dvignjene, ne sicer še čisto, a pot, na kateri smo, je prava in nadaljevati jo moramo, da bomo žrtvam, ki se jim danes poklanjamo, lahko čistega srca in duše pogledali v oči in rekli: Vaša žrtev je naš dolg, vaša žrtev je naš opomnik, vaša žrtev je rodila sad, ki se znova in znova oplaja.

Spoštovani prisotni, usoda (ali kaj vem kaj) je hotela, da imam jaz danes čast spregovoriti vam te besede; če bi bilo samo malo drugače te možnosti ne bi imel. Juričev Drejček, eden izmed teh sedmih mučenikov in moj oče, oba sta bila z Dobrij, sta namreč skupaj pretrpela zadnje dni Drejčkovega življenja v gestapovskih zaporih v Dravogradu. On je tudi zadnji, ki je preživel te zapore in videl Drejčka živega. Mogoče je moj oče preživel te zadnje dni tudi z drugimi šestimi, a jih verjetno ni poznal, tako vsaj sklepam iz njegove pripovedi. Hude preizkušnje sta zadnje dni pred smrtjo preživela skupaj; če jih merimo z današnjimi mirno dobskimi merili, je kar težko verjeti, kaj človek lahko vse preživi in izide brez usodnih travm. In ko boste poslušali besede mojega očeta, poskušajte le-te izenačiti z besedami ''partizanski boj je bil neresna stvar'' in s podobnimi napadi na borce, ki so brez računice in brez vsake garancije za kar koli, preprosto iz domoljubja, branili sveto jim očetnjavo:

'Ravno nasproti moje celice je bila na hodniku tabla in na njej s kredo napisana imena. S strahom sem vsak dan gledal na tablo, kako so se imena menjavala, eni so prihajali, drugi odhajali. Kam? Domov ne. Tudi v taborišča jih takrat niso več pošiljali, bilo je januarja 1945. leta. Da, okrog Dravograda so danes njihovi znani in neznani grobovi. Večkrat  sem bil med tistimi, ki so jih klicali iz celice, vedno sem mislil, sedaj pa je prišla moja smrtna ura. Prvič, ko sem šel iz celice sva se na hodniku srečala z Drejčkom. Celo spregovorila sva lahko nekaj besed, zaupal mi je, da ima hude glavobole, ker ga je gestapovec vrgel v zid, zaprt je bil v temi, v celici brez oken. Drugič sva se videla, ko so naju vlekli s seboj na hajko na Ojstrico. Bili so SS-ovci in vojaki wermachta. Ko smo prišli v gozd, so nama dali kramp in lopato. Prepričana sva bila, da greva sebi jamo kopat. Bil sem čisto otrpel, ne da se opisati, kaj sem takrat doživljal, spomnim se le, da sem pomislil, da mati ne bodo nikoli zvedeli, kje sem pokopan. Nato pa so prinesli druga dva nesrečneža in ju pred nama ustrelili, midva pa sva ju morala zakopati. Naju pa so nato peljali čez cel Dravograd in naju kazali, češ, spet smo dobili dva partizana. Čez nekaj dni, ko so zavezniki bombardirali most, so zopet prišli po mene in Drejčka. Peljali so naju do mosta in nama pokazali dve jamici v mehkem peščenem nasipu in rekli notri so neeksplodirane bombe; izkopljita jih ven, nato so šli v dobro varovan zaklon. Začela sva kopati, kako je bilo ne vem več čisto točno, le to vem, da sva se histerično smejala in se pogovarjala, kako se bova enkrat spominjala te rabote. Ko sva jih našla skoraj en meter globoko, naju je gestapovec poklical k sebi in vprašal, če jih znava razminirati, pa je Drejček rekel, da ne; gestapovec ga je tako udaril, da je odletel daleč po tleh, jaz si nato nisem upal nič reči; dal mi je pribor za detoniranje, prvič mi ni uspelo, pa sem moral še enkrat k bombama, takrat me je resnično imelo, da bi detonacijo kar pri bombi počakal, pa sem le šel stran in eksplozija je drugič uspela. Takrat sem Drejčka zadnjikrat videl. Šele po osvoboditvi sem izvedel, kje in kako je končal, čeprav sem globoko v sebi točno vedel, kaj se je z njim zgodilo. Jaz sem moral še nekajkrat na raboto in takrat so bili trenutki, ko sem se moral s silo ubraniti misli, da nisem manj vredno bitje od tistih , ki mi delajo to zlo. Na koncu mi je usoda prizanesla, dočakal sem težko pričakovano svobodo.'

Dragi tovariši, dragi prijatelji! Težka, a častna je bila borba slovenskih partizanov in njihovih pomočnikov. Na temeljih njihove borbe in žrtev smo zgradili domovino Jugoslavijo, na njenih temeljih je nastala samostojna Slovenija. Brez partizanskega boja, brez Jugoslavije, tudi samostojne Slovenije ne bi bilo. Zato je naša sveta državljanska dolžnost, da ti temelji ne bodo nikoli pozabljeni, da naj bodo trajno spoštovani. Če jih bomo pozabili ali oskrunili, bomo zanikali svojo lastno bit, si bomo spodrezali lastne korenine, s tem pa izgubili spoštovanje drugih, najbolj pa bo prizadeto lastno samospoštovanje, le-to pa je osnova zadovoljnega in klenega naroda ter posameznikov v njem.«